Ko ne ustvarjamo čokolad, nas fantazija zapelje tudi v minula leta, do samih začetkov naše čokoladnice. Le od kod je prišel navdih za ime, ki je postalo naš zaščitni znak in vedno znova buri domišljijo?
Na uho nam je prišla tale zgodba:
Luciferju je v 21. stoletju postalo dolgčas. S peklensko dejavnostjo se je ukvarjal že celo večnost, dva meseca in pet dni. Kot je dobrodošla vsaka duša, bi bila dobrodošla tudi sprememba. Raziskovalni duh mu ni dal miru.
Lucifer se je zamišljen sprehajal gor in dol po peklu in tuhtal, kako bi zapolnil svoj prosti čas. Sredi pekla je rasel velik kakavovec, ki ga je Lucifer prinesel s počitnic v Braziliji. V svoji zamaknjenosti ni opazil velikega drevesa in po nesreči so se mu vile zataknile v krošnjo. Pogledal je gor in opazil velike, zrele sadove. Bogastvo kakavovih zrn. Porodila se mu je krasna zamisel … Lucifer je začel izdelovati čokolado.
Po hodnikih je zadišalo po praženih zrnih in vroči čokoladi. Močan vonj je skozi zemljo pronical na površje. Ljudje so obstali. Pljuča je napolnil topel in sladek zrak. Slabe misli so izginile. Za nekaj trenutkov se je svet ustavil. Samo tu in tam je naokoli tekal kakšen radoveden otrok in v mrežo za metulje lovil čokoladni vonj. Verjel je, da mu bo prinesel sladke sanje.
Čokolada je osvojila tudi Luciferjevo srce. Vsak čokoladni praline je ročno izdelal. Skrbno ga je napolnil s koščki najboljše domišljije. Iz vsega sveta. Za vražje dobre okuse. Tako o Luciferjevih čokoladicah pripovedujejo tisti, ki so jih poizkusili. Potem, ko so si vsaj dvakrat obliznili svoje prste.
Luciferjevi podzemni prostori so zaživeli v čisto novem vzdušju. Pregrešno dobra čokolada pa je privabila še marsikatero dušo.
Lucifer. Ena največjih skušnjav. Ena največjih razvad. Vražje dobra.
